Napake pri kirurškem pacientu in mestu so resne in jih je mogoče preprečiti. Po podatkih Skupne komisije za akreditacijo zdravstvenih organizacij se takšne napake lahko naredijo v do 41 % ortopedskih/pediatričnih ordinacij. Pri operaciji hrbtenice pride do napake na mestu operacije, ko je vretenčni segment ali lateralizacija nepravilna. Poleg tega, da ne obravnavajo bolnikovih simptomov in patologije, lahko segmentne napake povzročijo nove zdravstvene težave, kot je pospešena degeneracija diska ali nestabilnost hrbtenice v sicer asimptomatskih ali normalnih segmentih.
Obstajajo tudi pravna vprašanja, povezana s segmentnimi napakami pri operaciji hrbtenice, in javnost, vladne agencije, bolnišnice in združenja kirurgov nimajo ničelne tolerance do takih napak. Številne operacije hrbtenice, kot so diskektomija, fuzija, dekompresija laminektomije in kifoplastika, se izvajajo s posteriornim pristopom, pri čemer je pomemben pravilen položaj. Kljub trenutni tehnologiji slikanja se segmentne napake še vedno pojavljajo, pri čemer se v literaturi poroča o stopnjah pojavnosti od 0,032 % do 15 %. Ni sklepa o tem, katera metoda lokalizacije je najbolj natančna.
Strokovnjaki z Oddelka za ortopedsko kirurgijo na Medicinski fakulteti Mount Sinai v ZDA so izvedli spletno študijo vprašalnika, ki kaže, da velika večina hrbteničnih kirurgov uporablja le nekaj metod lokalizacije in da je razjasnitev običajnih vzrokov napak lahko učinkovita pri zmanjšanje kirurških segmentnih napak, v članku, objavljenem maja 2014 v Spine J. Študija je bila izvedena z uporabo e-poštnega vprašalnika. Študija je bila izvedena z uporabo e-poštne povezave do vprašalnika, poslanega članom North American Spine Society (vključno z ortopedskimi kirurgi in nevrokirurgi). Vprašalnik je bil poslan samo enkrat, kot priporoča North American Spine Society. Prejelo ga je 2338 zdravnikov, 532 jih je odprlo povezavo, 173 (7,4-odstotna odzivnost) pa je vprašalnik izpolnilo. Dvainsedemdeset odstotkov zaključenih je bilo ortopedskih kirurgov, 28 % nevrokirurgov in 73 % zdravnikov hrbtenice na usposabljanju.
Vprašalnik je vseboval skupno 8 vprašanj (slika 1), ki so zajemala najpogosteje uporabljene metode lokalizacije (tako anatomske mejnike kot slikovno lokalizacijo), incidenco kirurških segmentnih napak in povezavo med metodami lokalizacije in segmentnimi napakami. Vprašalnik ni bil pilotno testiran ali validiran. Vprašalnik omogoča več izbir odgovorov.
Slika 1 Osem vprašanj iz vprašalnika. Rezultati so pokazali, da je bila intraoperativna fluoroskopija najpogosteje uporabljena metoda lokalizacije za posteriorno torakalno in ledveno operacijo hrbtenice (89 % oziroma 86 %), sledijo ji radiografi (54 % oziroma 58 %). 76 zdravnikov se je za lokalizacijo odločilo za kombinacijo obeh metod. Spinozni odrastki in ustrezni pedikli so bili najpogosteje uporabljeni anatomski mejniki za operacijo torakalne in ledvene hrbtenice (67 % in 59 %), sledili so jim spinozni odrastki (49 % in 52 %) (slika 2). 68 % zdravnikov je priznalo, da so v svoji praksi naredili segmentne lokalizacijske napake, od katerih so bile nekatere popravljene intraoperativno (slika 3).
Slika 2 Uporabljene metode lokalizacije slikanja in anatomskih mejnikov.
Slika 3 Zdravnikova in intraoperativna korekcija napak kirurškega segmenta.
Za lokalizacijske napake je 56 % teh zdravnikov uporabilo predoperativne radiografije in 44 % intraoperativno fluoroskopijo. Običajni razlogi za predoperativne napake pri določanju položaja so bili neuspeh pri vizualizaciji znane referenčne točke (npr. sakralna hrbtenica ni bila vključena v MRI), anatomske variacije (premaknjena ledvena vretenca ali 13-koreninski rebri) in segmentne dvoumnosti zaradi bolnikovega fizičnega stanje (neoptimalen rentgenski prikaz). Pogosti vzroki za napake pri intraoperativnem pozicioniranju vključujejo neustrezno komunikacijo s fluoroskopistom, neuspešno ponovno pozicioniranje po pozicioniranju (premik pozicionirne igle po fluoroskopiji) in nepravilne referenčne točke med pozicioniranjem (3/4 ledvenega dela od reber navzdol) (slika 4).
Slika 4 Vzroki za predoperativne in intraoperativne lokalizacijske napake.
Zgornji rezultati kažejo, da čeprav obstaja veliko metod lokalizacije, velika večina kirurgov uporablja le nekaj izmed njih. Čeprav so kirurške segmentne napake redke, je idealno, da jih ni. Standardnega načina za odpravo teh napak ni; vendar pa lahko vzeti čas za izvajanje pozicioniranja in prepoznavanje običajnih vzrokov za napake pri pozicioniranju pomaga zmanjšati incidenco kirurških segmentnih napak v torakolumbalni hrbtenici.
Čas objave: 24. julij 2024
