Kirurške napake pacienta in mesta izvedbe so resne in preprečljive. Po podatkih Skupne komisije za akreditacijo zdravstvenih organizacij se takšne napake lahko pojavijo pri do 41 % ortopedskih/pediatričnih operacij. Pri operacijah hrbtenice se napaka mesta izvedbe pojavi, ko je vretenčni segment ali lateralizacija napačna. Poleg tega, da segmentalne napake ne obravnavajo bolnikovih simptomov in patologije, lahko povzročijo nove zdravstvene težave, kot sta pospešena degeneracija medvretenčnih ploščic ali nestabilnost hrbtenice v sicer asimptomatskih ali normalnih segmentih.
Obstajajo tudi pravna vprašanja, povezana s segmentnimi napakami pri kirurgiji hrbtenice, javnost, vladne agencije, bolnišnice in kirurška združenja pa imajo ničelno toleranco do takšnih napak. Številne operacije hrbtenice, kot so discektomija, fuzija, dekompresija laminektomije in kifoplastika, se izvajajo s posteriornim pristopom, zato je pravilna pozicioniranost pomembna. Kljub trenutni tehnologiji slikanja se segmentne napake še vedno pojavljajo, pri čemer se v literaturi pojavljajo od 0,032 % do 15 %. Ni sklepa o tem, katera metoda lokalizacije je najbolj natančna.
Znanstveniki z oddelka za ortopedsko kirurgijo na Medicinski fakulteti Mount Sinai v ZDA so v članku, objavljenem maja 2014 v reviji Spine J, izvedli spletno študijo z vprašalnikom, ki je pokazala, da velika večina spinalnih kirurgov uporablja le nekaj metod lokalizacije in da je lahko pojasnitev običajnih vzrokov za napake učinkovita pri zmanjševanju kirurških segmentalnih napak. Študija je bila izvedena z uporabo vprašalnika, poslanega po e-pošti. Študija je bila izvedena z uporabo povezave do vprašalnika, poslanega po e-pošti članom Severnoameriškega združenja za hrbtenico (vključno z ortopedskimi kirurgi in nevrokirurgi). Vprašalnik je bil poslan samo enkrat, kot priporoča Severnoameriško združenje za hrbtenico. Prejelo ga je skupno 2338 zdravnikov, 532 jih je odprlo povezavo, 173 (7,4-odstotna stopnja odgovora) pa jih je izpolnilo vprašalnik. Dvainsedemdeset odstotkov izpolnilcev je bilo ortopedskih kirurgov, 28 % nevrokirurgov in 73 % zdravnikov za hrbtenico na usposabljanju.
Vprašalnik je vseboval skupno 8 vprašanj (slika 1), ki so zajemala najpogosteje uporabljene metode lokalizacije (tako anatomske mejnike kot slikovno lokalizacijo), incidenco kirurških segmentnih napak ter povezavo med metodami lokalizacije in segmentnimi napakami. Vprašalnik ni bil pilotno preizkušen ali validiran. Vprašalnik omogoča več izbirnih odgovorov.

Slika 1 Osem vprašanj iz vprašalnika. Rezultati so pokazali, da je bila intraoperativna fluoroskopija najpogosteje uporabljena metoda lokalizacije pri operacijah posteriorne torakalne in ledvene hrbtenice (89 % oziroma 86 %), sledili pa so ji rentgenski posnetki (54 % oziroma 58 %). 76 zdravnikov se je odločilo za kombinacijo obeh metod za lokalizacijo. Spinozni odrastki in ustrezni pedikuli so bili najpogosteje uporabljeni anatomski mejniki pri operacijah torakalne in ledvene hrbtenice (67 % in 59 %), sledili pa so jim spinozni odrastki (49 % in 52 %) (slika 2). 68 % zdravnikov je priznalo, da so v svoji praksi naredili napake pri segmentni lokalizaciji, od katerih so bile nekatere popravljene intraoperativno (slika 3).

Slika 2 Uporabljene metode slikanja in lokalizacije anatomskih znamenitosti.

Slika 3 Zdravnikova in intraoperativna korekcija napak kirurškega segmenta.
Pri napakah pri lokalizaciji je 56 % teh zdravnikov uporabilo predoperativne rentgenske posnetke, 44 % pa intraoperativno fluoroskopijo. Običajni razlogi za predoperativne napake pri pozicioniranju so bili nezmožnost vizualizacije znane referenčne točke (npr. sakralna hrbtenica ni bila vključena v MRI), anatomske variacije (premaknjena ledvena vretenca ali 13-koreninska rebra) in segmentne dvoumnosti zaradi bolnikovega fizičnega stanja (neoptimalen rentgenski prikaz). Med pogoste vzroke za napake pri pozicioniranju med operacijo spadajo neustrezna komunikacija s fluoroskopistom, neuspešna ponovna namestitev po pozicioniranju (premik pozicijske igle po fluoroskopiji) in napačne referenčne točke med pozicioniranjem (ledvene 3/4 od reber navzdol) (slika 4).

Slika 4 Razlogi za predoperativne in intraoperativne lokalizacijske napake.
Zgornji rezultati kažejo, da čeprav obstaja veliko metod lokalizacije, velika večina kirurgov uporablja le nekaj od njih. Čeprav so kirurške segmentne napake redke, jih v idealnem primeru sploh ni. Ni standardnega načina za odpravo teh napak; vendar pa lahko čas, ki si ga vzamemo za pozicioniranje in prepoznamo običajne vzroke za napake pri pozicioniranju, pomaga zmanjšati pojavnost kirurških segmentnih napak v torakolumbalni hrbtenici.
Čas objave: 24. julij 2024