V zadnjih nekaj desetletjih se je pojavnost proksimalnih humeralnih zlomov (PHF) povečala za več kot 28%, kirurška stopnja pa se je povečala za več kot 10% pri bolnikih, starih 65 let in več. Očitno sta zmanjšana gostota kosti in povečano število padcev glavni dejavniki tveganja pri naraščajoči populaciji starejših. Čeprav so za upravljanje razseljenih ali nestabilnih PHF na voljo različna kirurška zdravljenja, o najboljšem kirurškem pristopu za starejše ni soglasja. Razvoj plošč za stabilizacijo kotov je omogočil možnost zdravljenja za kirurško zdravljenje PHF, vendar je treba upoštevati visoko stopnjo zapletov do 40%. Najpogosteje poročajo o addukcijskem kolapsu z vijačnim odtokom in avaskularnim nekrozo (AVN) humeralne glave.
Anatomsko zmanjšanje zloma, obnavljanje humeralnega trenutka in natančna podkovana fiksacija vijaka lahko zmanjšajo takšne zaplete. Pritrditev vijaka je pogosto težko doseči zaradi ogrožene kakovosti kosti proksimalnega humerusa, ki jo povzroča osteoporoza. Za reševanje te težave je krepitev vmesnika kosti s slabo kakovostjo kosti z uporabo polimetilmetakrilata (PMMA) kostni cement okoli konice vijaka nov pristop za izboljšanje trdnosti fiksacije implantata.
Trenutna študija je bila namenjena oceni in analiziranju radiografskih rezultatov PHF, zdravljenih z kotnimi stabilizacijskimi ploščami in dodatnim povečanjem konic vijakov pri bolnikih, starejših od 60 let.
Ⅰ.Material in metoda
Skupno 49 bolnikov je bilo podvrženih kotnim stabiliziranim in dodatnim povečanjem cementa z vijaki za PHF, v raziskavo pa je bilo vključenih 24 bolnikov na podlagi meril za vključitev in izključitev.
Vseh 24 PHF -jev je bilo razvrščenih po sistemu klasifikacije HGLS, ki sta ga uvedla Sukthankar in Hertel s predoperativnimi CT pregledi. Ocenjeni so bili predoperativni radiografi in pooperativni navadni radiografi. Ustrezno anatomsko zmanjšanje zloma je bilo doseženo, ko je bila ponovno zmanjšana tuberoznost humeralne glave in je pokazala manj kot 5 mm vrzeli ali premika. Deformacija addukcije je bila opredeljena kot naklon humeralne glave glede na humeralno gred manj kot 125 °, deformacija valgusa pa je bila opredeljena kot več kot 145 °.
Primarni penetracija vijaka je bila opredeljena kot konica vijaka, ki prodre v mejo medularne skorje humeralne glave. Sekundarni premik zloma je bil opredeljen kot premik zmanjšane tuberoznosti več kot 5 mm in/ali spremembe več kot 15 ° v nagnjenem kotu fragmenta glave na nadaljnjem radiografu v primerjavi z intraoperativnim radiografom.
Vse operacije so bile izvedene prek glavnega pristopa Deltopectoralis. Zmanjšanje zloma in pozicioniranje plošč sta bila izvedena na standardno. Tehnika povečanja vijaka s cementom je uporabila 0,5 ml cementa za povečanje konice vijaka.
Imobilizacija je bila tri tedne opravljena v pooperativno v po meri za ramo za ramo. Zgodnje pasivno in asicijsko aktivno gibanje z modulacijo bolečine se je začelo 2 dni pooperativno, da smo dosegli celoten obseg gibanja (ROM).
Ⅱ.Posledica.
Rezultati: Vključenih je bilo štiriindvajset bolnikov s povprečno starostjo 77,5 let (razpon, 62-96 let). Enaindvajset je bilo žensk, trije pa moški. Pet dvodelnih zlomov, 12 3-delnih zlomov in sedem 4-delnih zlomov je bilo kirurško zdravljenih z uporabo kotnih stabilizacijskih plošč in dodatnega povečanja vijaka. Trije od 24 zlomov so bili humeralni zlomi glave. Anatomsko zmanjšanje je bilo doseženo pri 12 od 24 bolnikov; Popolno zmanjšanje medialne skorje je bilo doseženo pri 15 od 24 bolnikov (62,5%). V 3 mesecih po operaciji je 20 od 21 bolnikov (95,2%) doseglo Zvezo zloma, razen za 3 bolnike, ki so potrebovali zgodnjo revizijsko operacijo.
En bolnik je 7 tednov po operaciji razvil zgodnji sekundarni premik (posteriorno vrtenje fragmenta humeralne glave). Revizija je bila izvedena z vzvratno skupno artroplastiko rame 3 mesece po operaciji. Pri primarni prodorju vijakov zaradi majhnega uhajanja intraartikularnega cementa (brez večje erozije sklepa) so opazili pri 3 bolnikih (od katerih sta imela 2 zlome humeralne glave) med pooperativnim radiografskim spremljanjem. Penetracija vijaka je bila zaznana v C sloju stabilizacijske plošče kota pri 2 bolnikih in v E plasti v drugem (slika 3). 2 od teh treh bolnikov sta nato razvila avaskularno nekrozo (AVN). Bolniki so opravili revizijsko operacijo zaradi razvoja AVN (tabele 1, 2).
Ⅲ.Razprava.
Najpogostejši zaplet pri proksimalnih humeralnih zlomih (PHFS) je poleg razvoja avaskularne nekroze (AVN) vijak z naknadnim addukcijskim propadom fragmenta humeralne glave. Ta študija je pokazala, da je povečanje cementnega vijaka povzročilo 95,2%sindikalne stopnje v 3 mesecih, sekundarno stopnjo premika 4,2%, stopnjo AVN 16,7%in skupna stopnja revizije 16,7%. Povečanje cementa vijakov je povzročilo sekundarno stopnjo premika 4,2% brez propada addukcije, kar je nižja stopnja v primerjavi s približno 13,7-16% z konvencionalno fiksacijo kotne plošče. Toplo priporočamo, da si prizadevamo za dosego ustreznega anatomskega zmanjšanja, zlasti medialne humeralne skorje v kotni fiksaciji PHF. Tudi če se uporabi dodatna povečanja konic vijakov, je treba upoštevati dobro znana merila za morebitno okvaro.
Skupna stopnja revizije 16,7% z uporabo povečanja vijakov v tej študiji je v nižjem območju predhodno objavljenih hitrosti revizije za tradicionalne kotne stabilizacijske plošče v PHF, ki so pokazale stopnjo revizije pri starejši populaciji od 13% do 28%. Brez čakanja. Prospektivna, randomizirana, nadzorovana večcentrična študija, ki sta jo opravila Hengg in sod. ni pokazal koristi povečanja cementnega vijaka. Med skupno 65 bolniki, ki so zaključili enoletno spremljanje, se je pri 9 bolnikih in 3 v skupini za povečanje prišlo do mehanske odpovedi. AVN so opazili pri 2 bolnikih (10,3%) in pri 2 bolnikih (5,6%) v skupini, ki ni okrepljena. Na splošno ni bilo pomembnih razlik v pojavu neželenih učinkov in kliničnih rezultatov med obema skupinama. Čeprav so se te študije osredotočale na klinične in radiološke rezultate, radiografijo niso ocenile tako podrobno kot ta študija. Na splošno so bili radiološko odkriti zapleti podobni tistim v tej študiji. Nobena od teh raziskav ni poročala o uhajanju znotraj artikularnega cementa, razen študije Hengg in sod., Ki so ta neželeni dogodek opazili pri enem bolniku. V tej študiji so opazili primarno penetracijo vijakov dvakrat na ravni C in enkrat na ravni E, pri čemer je bilo naknadno uhajanje znotraj artikularnega cementa brez kliničnega pomena. Kontrastni material smo vbrizgali pod fluoroskopsko kontrolo, preden smo na vsak vijak uporabili povečanje cementa. Vendar je treba izvesti različne radiografske poglede na različnih položajih roke in natančneje oceniti, da bi izključili kakršen koli primarni penetracijo vijakov pred uporabo cementa. Poleg tega se je treba zaradi večjega tveganja za penetracijo glavnega vijaka in kasnejše uhajanje cementa in kasnejše uhajanje cementa in kasnejše uhajanje cementa in kasnejše uhajanje cementa in kasnejše uhajanje cementa, se je treba izogibati cementni ojačitvi vijakov. Povečanje konice cementnega vijaka ni priporočljivo pri bolnikih s humeralnimi zlomi glave zaradi velikega potenciala intraartikularnega uhajanja, opaženega v tem vzorcu zloma (opaženo pri 2 bolnikih).
Vi. Zaključek.
Pri zdravljenju PHF s kotno stabiliziranimi ploščami z uporabo PMMA cementa je povečanje konice cementnega vijaka zanesljiva kirurška tehnika, ki poveča fiksacijo vsadka na kost, kar ima za posledico nizko stopnjo premika 4,2% pri osteoporotičnih bolnikih. V primerjavi z obstoječo literaturo smo opazili povečano pojavnost avaskularne nekroze (AVN) predvsem v močnih vzorcih zloma in to je treba upoštevati. Pred uporabo cementa je treba vsako uhajanje intraartikularnega cementa skrbno izključiti s pomočjo kontrastnih medijev. Zaradi velikega tveganja za uhajanje intraartikularnega cementa pri humeralnih zlomih glave ne priporočamo povečanja konic cementnega vijaka pri tem zlomu.
Čas objave: avgust-06-2024
