Blokirni vijaki se pogosto uporabljajo v klinični praksi, zlasti pri fiksaciji dolgih intramedularnih žebljev.
V bistvu lahko funkcije blokirnih vijakov povzamemo kot dvojne: prvič, za redukcijo in drugič, za povečanje stabilnosti notranje fiksacije.
Pri redukciji se blokirni vijak s svojim »blokirnim« delovanjem spremeni prvotno smer notranje fiksacije, s čimer se doseže želena redukcija in popravi poravnava. V tem kontekstu je treba blokirni vijak namestiti na mesto, kjer »se ne sme premakniti«, torej na mesto, kjer notranja fiksacija ni zaželena. Kot primer vzamemo golenico in stegnenico:
Za golenico: Po vstavitvi vodilne žice se ta namesti ob zadnji korteks golenice, pri čemer se odstopa od srednje črte medularnega kanala. V »neželeni« smeri, natančneje v zadnji del metafize, se vstavi blokirni vijak, ki vodi žico naprej vzdolž medularnega kanala.
Stegnenica: Na spodnji sliki je prikazan retrogradni stegnenični žebelj, pri čemer so konci zloma ukrivljeni navzven. Intramedularni žebelj je nameščen proti notranji strani medularnega kanala. Zato se na notranji strani vstavi blokirni vijak, da se doseže sprememba položaja intramedularnega žeblja.
Kar zadeva izboljšanje stabilnosti, so bili blokirni vijaki sprva uporabljeni za okrepitev stabilnosti kratkih zlomov na koncih zlomov tibialne kosti. Z blokiranjem gibanja intramedularnih žebljev z blokirnim delovanjem vijakov na notranji in zunanji strani, kot je prikazano na primeru spodnjega interkondilarnega in suprakondilarnega zloma stegnenice, se lahko okrepi stabilnost koncev zloma. To pomaga preprečiti nihanje intramedularnega žeblja in oddaljenih kostnih fragmentov.
Podobno se lahko pri fiksaciji zlomov golenice z intramedularnimi žeblji uporabijo tudi blokirni vijaki za povečanje stabilnosti koncev zloma.
Čas objave: 2. februar 2024
